Na težko pričakovano nedeljo, 19. septembra smo se triatlonci zbrali na tretji izvedbi IM 70.3 Slovenska Istra.
Vremenska napoved ni bila ravno obetavna, a smo se zbudili v prelepo jutro, brez vetra in mirnim morjem.
Na štartu se je zbralo 9 članov našega kluba. Borut Vehar, Marko Rozman, Simon Iskra, Aleš Majster, Gorazd Repše, Matjaž Recelj, Matevž Slokar, Matjaž Golob in Primož Plantarič.
Kar za 6 od devetih tekmovalcev je bil to debitantski nastop na te vrste tekmovanju, kjer je potrebno odplavati 1900 m, odkolesariti 90 km in odteči 21 km, 2 sta nastopila na vseh treh izvedbah.
Brez večjih zapletov je v cilj kot prvi TKNM-jevec pritekel Simon, ki je po malce slabšem plavanju, z res vrhunskim kolesom in tekom prispel do 15. mesta absolutno in 3. mesta v kategoriji. Naš naslednji tekmovalec je bil Marko Rozman, ki je dosegel 69. mesto absolutno. Kmalu za njim je v cilj prispel tudi Borut Vehar, kateremu so malce nagajali krči, vendar je klub temu dosegel odlično 84. mesto absolutno. Sledil je lep prizor, ko sta skupaj v cilj pritekla dva naša tekmovalca Gorazd Repše in Aleš Majster. Gorazd je zasedel 32.mesto v kategoriji, Aleš pa 40. mesto. Matjaž Recelj je kljub malce slabšim menjavam uspel ujeti zelo lep rezultat in s časom 6:35:33 za 2 minuti in 41 sekund prehitel svojega kolega Primoža Plantariča. Sledila sta Matjaž Golob z 22. mesto v kategoriji in Matevž Slokar z 61. mestom.
Na nedeljski tekmi v Kopru smo imeli tudi ekipo prostovoljcev, ki je ob družinskih članih in prijateljih poskrbela za glasno navijanje in športno vzdušje. Barbara, Ana, Andrej, Robi in Darko so skrbeli za varnost na začetku kolesarskega dela tekmovanja in v ciljni areni prav vse tekmovalce pričakali z vodo, medaljami in majicami.
Vtisi naših tekmovalcev.
Matjaž Golob: To je bil moj prvi triatlon nasploh in sem se v avanturo podal z namenom, da ga uspešno zaključim, tako da sem celoten triatlon oddelal z rezervo, ker nikoli ne veš, za katerim ovinkom te čaka kriza. Z rezervo sem prišel tudi do cilja in to debelo uro prej, kot sem imel prvotni cilj. Velikooooo časa sem si vzel v tranzitu za preoblačenje. Če že nisi hiter, moraš biti vsaj lep. Kljub ukrepom je bila organizacija vrhunska – navijači ob progi, okrepne postaje z res raznoliko ponudbo. Za mene osebno je bil to en vrhunski dan in sploh, ker prvi je vedno najbolj sladek in nepozaben. Vsekakor pa ni zadnji. Čestitke tudi vsem ostalim za uspešen nastop. Zdaj pa 4 letne priprave na celotno izvedbo Ironmana.
Aleš Majster: V plavalnem delu sem malo preveč “bluzil” in bom nadalje več delal na plavanju v odprtih vodah. Kolesarska proga mi je bila pisana na kožo, sem se jo pa vseeno lotil s previdnostjo, ker nisem vedel kako se bodo noge obnašale pri teku. No, na koncu nisem imel večjih težav, in sva s klubskim kolegom Gorazdom, ki sva se ujela pri cca. 15km, skupaj pritekla čez ciljno črto. Same tekme sem se lotil s spoštovanjem in glede na to, da je bil to moj prvi IM 70.3 oz. nasploh prva triatlonska tekma, sem zadovoljen s končnim izidom.
Gorazd Repše: Na začetku plavanja sem bil povsem sproščen, tistih 5 min ogrevanja v morju je bilo ključnih za dober občutek v vodi. Na startu so bili tudi moji zvesti navijači (Anita, Ella in Nika) brez katerih ne grem na tekmo. Torej, vse je bilo tako kot mora biti. Z Markom sva se postavila v startno zono 2 in minute so prešle v sekunde….start! Med plavanjem se je en plavalec odločil, da plava kar preko mene – očitno je opazil bližnjico; dva plavalca sta zamenjala mojo roko in ramo za odrivno mesto ipd. pač, plavanje, kajne? Vseeno, občutek je bil ok, boje so se dobro videle, ni bilo občutnih valov kot sem jih predvideval. V tranziciji sem potreboval kakšno minuto več, da je kri pritekla v noge (tako je, ko nisi več najstnik), ter da sem spravil neopren z noge, predvsem z leve kjer je bil nameščen čip. Ta čas je Marko že odpeljal kolo ven iz T1. Nato sem tudi jaz skočil na kolo, kjer sem kmalu po startu že slišal Ano kako navija. Hvala! Na sredini hriba so bile moje punce s plakatom in navijanjem – vrhunsko za energijo, ki jo še kako potrebuješ. Na vrhu hriba, na kockah, mi je odpadla torbica z rezervnimi pripomočki za popravilo pnevmatike – slab začetek, upal sem na dober konec. Prvih 25km, torej vse do prvega vzpona, nisem pretiraval z močjo, temveč sem vzdrževal normalne obrate, hitre. Oba večja klance sem izpeljal hitro, brez velikih težav. Na enem izmed njih se mi je snela veriga – to sem popravil in potreboval kar 20km, da sem zopet ujel in prehitel skupino, ki sem jo s tem “postankom” izgubil. Zadnja dva manjša vzpona pred ravnino do Kopra sta sicer kratka, a strma, kar ti vzame še nekaj dodatne energije. Ko sem prišel nazaj v Koper je bila cesta mokra – očitno je bil kratek naliv. Prihod v T2 je bil hiter, brez težav in že je bil na vrsti tek. O teku sem najbolj razmišljal, saj nanj nisem bil pripravljen. Zadnje dva meseca sem odtekel vsega skupaj 12km – saj sem si z rednimi raztegi zdravil plantarni fasciitis. Zanimivo, kaj naredijo dobri in redni raztegi z nekaj mere bolečine,… odpravimo lahko še tako zahrbtno poškodbo. Iz tega razloga, sem se za tek odločil za zmerni tempo, malce pod 6 min/km, saj sem vedel da nisem pripravljen tako kot bi moral biti. Nekje na 12km me je dohitel Aleš in z njim sva skupaj odtekla preostalih 9km – čas je tako v družbi še hitreje minil. Za ciljno ravnino sva se odločila, da še pospešiva tempo – res super ideja Aleš! Pred ciljno črto sem zopet zaslišal navijanje moje zveste ekipe! Vrhunsko vzdušje! Napovedovalec je glasno povedal, da v cilj prihajata dva člana TKNM in z Alešem sva prečkala cilj skupaj ter si čestitala. Takoj po cilju nama je majico Finisher podelila Ana, medaljo pa Robert. Hvala obema!
Naj povzamem…toliko truda, treninga, odrekanja, zgodnjih jutranjih ur, opravljenih km, preprečevanje poškodb, za nekaj sekund “slave”. Ampak povem vsem tistim, ki tega še niste izkusili…vredno je.
Marko Rozman: Res nepozabna izkušnja, niti ne znam opisati vseh svojih občutkov. Samo tekmo sem dojemal kar čustveno in kot nagrado za ves trud, odrekanja in čas v klubu. Rad bi se dotaknil in zahvalil ljudem, da sem jaz in moj klub TKNM na tem mestu kjer sva. Kolikokrat me je Aljaž peljal plavat v Dolenjske ali pa mi pomagal s tekaškimi treningi…. Maja me je učila pravilne vožnje v skupini s kolesom in se matrala z mano v bazenu. Jure je nesebično vodil in organiziral kolesarske runde. Gašper mi pomagal s praktično vsem od prehrane pa do punc. Glede aerodinamike in hitre vožnje in kolesa nasploh sem se ogromno naučil od Mira. Diana, ki je z mano že od samega začetka. Jan in Jakob, ki skrbita, da se poleg treningov tudi kdaj zabavam. Darko, ki polega mojih treningov skrbi tudi za mojo izobrazbo. Vsem staršem »mojih« otrok, ki za njih skrbijo in jih vozijo na treninge, ter tako omogočajo, da se klub premika v pravo smer. Posebna zahvala gre moji drugi družini, Seliškarjevim. Najprej otrokoma, da sta mi brata, ki ju nikoli nisem imel. Gregorju, ki me naučil kako se pravilno obnašati kot kolesar, ter še nekaj življenjskih trikov. Ter Ani, človeku kateremu bom do konca življenja v dolgu. Ani gre največ zaslug, da sploh imamo klub in ne morem povedat koliko sem hvaležen za vse kar je storila zame. Vsi ti ljudje so pripomogli, da sem človek kakršen sem danes. Najprej upam da dober človek in nato finisher polovičnega Ironmana.
