Ironman 70.3 Slovenian Istria

Slovensko primorje je drugo leto zapored gostilo polovični Ironman “slovenske Istre”. Lani smo TKNM-jevci začeli previdno, s skromno tekmovalno zasedbo in močno prostovoljsko ekipo….  V drugi izvedbi polovičke jeklenih pa smo se okrepili tako s tekmovalno kot tudi podporno ekipo!

Najbolj neučakani TKNM-jevci so na prizorišče prispeli že nekaj dni prej. Nervozno so se pritoževali nad burjo na kolesarskem delu in valovi v morju 🙂

V soboto dopoldan je večina individualnih tekmovalcev opravilo z registracijo in oddajo koles v menjalni prostor. “TKNM štafeta” je dan prej vzela bolj uživaško in zamudili nastop naših najmlajših triatloncev na Ironkids tekmovanju v Izoli. Odlično so nas zastopali: Tevž Meh, Nika Repše, Marko Lovrenčič, Rok Seliškar, Ella Repše, Jurij Lovrenčič pa tudi Tjaša Meh.

Na nedeljsko jutro, ko smo tekmovalci še mencali z zajtrkom in preverjali opremo, so v Koper prispeli preostali člani ekipe, ki so letos pomagali kot uradni prostovoljci. Igor Makovec, Pia Bedene in Tim Vipavec so prevzeli naše ”bele vreče” oz. prtljago za po tekmi, Gregor Seliškar je bil v ekipi pregleda ceste pred začetkom tekmovanja, družina Lovrenčič nam je podajala energijsko pijačo in vodo na tekaškem obratu v Izoli, družina Meh pa nas je pričakala na cilju, kjer so nam podali vodo, okoli vratu obesili finisher medaljo in nam sneli čip. Na progi so nas glasno spodbujali družinski člani, prijatelji, sotekmovalci… omenjeni trenutki so bili nepopisno lepi in čustveni.

Nismo omenili, da je večina TKNM-jevcev prvič tekmovala na omenjeni razdalji – 1,9 km plavanja, 90 km kolesa in 21 km teka. Le naša najmlajša tekmovalka, Pia Bedene, je na progi nastopila drugič zapored in samo ona bo čez 20 let imela možnost reči, da se je udeležila vseh 70.3 Ironmanov Slovenska Istra. 😉

Na štartu smo dali prednost dekletom – v resnici so si jo vzele, ker so hitrejše od nas. Pia Bedene in Ana Seliškar sta se v vodo pognali z legendama dolgih in srednjih razdalj triatlona Natašo Nakrst in Mojco Mijovič. Sledili so jima Gorazd Repše, Andrej Kulovec in Iztok Irt, na koncu pa še plavalec naše štafete Aljaž Žagar. Medtem, ko so se individualni tekmovalci podali na razgibano kolesarsko traso, je Aljaž štafeto predal Marku Rozmanu. Nadvse veseli smo bili, da na progi ni bilo težav ali padcev in smo s težko kolesarsko traso vsi opravili zelo dobro. Ana Seliškar je kolesarski del opravila več kot odlično, na teku pa so jo žal izdale prebavne težave – kljub vsemu je v cilj prišla med prvimi desetimi tekmovalkami in kot drugo uvrščena Slovenka! Ana pove še, da jo je tepla neizkušenost, mi pa skoraj težko verjamemo, da je bila to tudi za njo debitantska preizkušnja na tako zahtevni razdalji. Preden navedemo rezultate vseh naših, moramo omeniti, da je najlepši del štafete s tekom po rdeči preprogi opravil Jakob Höfferle.  TKNM štafeti je s skupnimi močmi nam uspelo priti v cilj pod 5 urami, rekord proge med individualnimi predstavniki TKNM pa od lanskoletne premierne izvedbe še vedno drži Jaka Cevc.

• Ana Seliškar: 05:11:15, 1. mesto v kat. in 8. mesto abs.
• Pia Bedene: 05:54:26, 5. mesto v kat in 59. mesto abs.
• Andrej Kulovec: 05:41:16, 37. mesto v kat in 417. mesto abs.
• Gorazd Repše: 05:54:38, 93. mesto v kat in 543. mesto abs.
• Iztok Irt: 06:02:31, 103. mesto v kat in 613. mesto abs.
• TKNM štafeta (Aljaž Žagar, Marko Rozman, Jakob Höfferle): 04:59:34, 4. mesto med mešanimi štafetami

Zapisali člani TKNM štafete
(ker nam je letos pripadla ”čast” pisanja poročila, bomo naslednje leto raje nastopili individualno)

Spodaj še nekaj utrinkov naših tekmovalcev in prostovoljcev…

 

“Moj prvi Ironman 70.3 v Kopru je odlično uspel. Priprave nanj so se začele sredi avgusta, ko sem se prijavil na Ironman, ko sem poklical Ano Seliškar za nekaj napotkov ter naročil triatlonski dres. Večji del treninga sem posvetil plavanju, kjer sem imel največ pomanjkljivosti. Psihološko sem se na tekmo odlično pripravil, vendar kljub temu zadnjo noč pred tekmo nisem mogel spati. Na ogrevanje plavanja nisem šel, ker sem hranil energijo. Adrenalin je pred mojim prvim Ironmanom naraščal. Pred tekmo se je občutil triatlonski duh, veselje, malo adrenalina, šviganje misli v glavi ter načrtovanje pravega tempa. Prve plavalne zaveslaje  sem začel v svojem tempu, vendar sem bil kmalu nekajkrat potunkan, ker so me prehitevali hitrejši tekmovalci. Borba za pozicijo v vodi je kar huda, na kar nisem bil najbolje pripravljen. S sposojenim neoprenom mi je bilo v morju veliko lažje plavati, kot na treningih v bazenu. Vmes so se mi zarosila plavalna očala, kar sem hitro razrešil. Na polovici proge sem okoli 50 metrov odplaval hrbtno, da sem se malo odpočil. S plavanjem sem na koncu presenetil samega sebe. Pri menjavi na kolo je bila velika gneča. Sotekmovalec mi je po nesreči zamenjal neopren, tako da sem porabil več časa kot sem predvideval. Na kolesu proti Italiji sem jedel energijske ploščice. Kolesaril sem v coni udobja, ker nisem vedel, kako bo na koncu telo odreagiralo, po toliko urah napora. Slovenci smo imeli privilegij, ker smo imeli največ navijačev ob progi. Vzdušje je bilo fenomenalno. Lepo je bilo videti, kako so najhitrejši tekmovalci drveli pri spustu na Črnem Kalu. Kolesarska proga je bila izredno razgibana, s čudovitimi razgledi ter s srčnimi navijači iz obmorskih vasi. Na tek sem prišel še dokaj spočit, saj sem vedel, da pri Ironmanu velikokrat odloča zadnjih 10 km teka. Ker mi je bil cilj, za prvi Ironman, da pridem do cilja, sem si zastavil srednji tempo. Ker sem bolj udobno kolesaril, sem na teku celotno progo prehiteval sotekmovalce, kar mi je zelo ugajalo. Ko sem obrnil proti Izoli so bili najhitrejši že v cilju, ampak jaz sem šel svoj tempo. Kmalu za tem sem zagledal našo Ano Seliškar, ki je z zadnjimi atomi močmi drvela proti cilju. V zadnjem delu teka je začelo rahlo deževati, tako da mi je spralo sol iz telesa in se zato nisem rabil na cilju stuširati, ha,ha. Tik pred ciljem sem ob ograjah poiskal še svojo ženo, da me je fotografirala ter se ji iz srca zahvalil, da me je spremljala, navijala in podpirala na celotni prireditvi. Pred ciljem so bili občutki fenomenalni, ko sem začutil, da mi je uspelo in da so poplačane vse ure treninga. Po šestih urah uživanja na svojem prvem polovičnem Ironmanu sem dosegel cilj, ki bo za vedno shranjen v mojem srcu. Na cilju niti nisem bil tako utrujen, kot sem pričakoval, saj sem imel še kar nekaj rezerve. Ironman 70.3 v Kopru je ena izmed najbolje organiziranih športnih prireditev pri nas. Vsi tisti, ki se še odločate ali se bi udeležili Ironmana v Kopru, naj povem, da ni tako težko, kot nekateri mislite. Če se redno ukvarjate s športom in zadnjih nekaj mesecev trenirate malo daljše razdalje, vam zagotavljam, da boste dosegli cilj. Jaz sem zelo užival na celotnem tekmovanju. Zelo zadovoljen, z nepozabnim doživetjem in prijetnimi občutki se zagotovo še vrnem.”

Iztok Irt

‘Sredi poletja, sem doma oznanila, da bi se rada udeležila tega velikega triatlonskega dogodka v Kopru –  vsaj kot prostovoljka. Pridružil se mi je sin, njegove sestrične in svakinja. Organizatorji so podirali rekorde udeležbe celotnih družin pri volonterski pomoči.

Triatlonci, ki so v Kopru želeli osvojiti naziv Ironman70.3 finisher, so že od sobotnega jutra dostavljali svoja kolesa organizatorjem v Koper. V Izoli na Lonki je v popoldanskih urah po obalni cesti potekal otroški tek Ironkids.

Nedeljsko jutro se je za večino udeležencev Ironmana 70.3 začelo zgodaj, saj so do štarta ob 9-ti uri verjetno imeli še zadnje priprave. Tudi mi smo odšli na ogled plavalnega štarta na obalo. Našli smo primerno mesto (na otroški gusarski ladji) z dobrim razgledom. Da so se zvrstili vsi udeleženci na začetek plavanja je trajalo 17 minut. Tako smo kmalu po tem, ko smo s pogledom pospremili zadnjega v vodo, lahko opazovali prvega, ki je prišel iz vode na kolo. Naša ekipica si je našla mesto na začetnem vzponu kolesarskega dela Ironman-a 70.3. Tam smo lahko mi še zadnjič kot gledalci spodbudili vse pogumne neznance in naše prijatelje in znance, Ano, Iztoka, Primoža, Pio, Andreja in Jakoba.

Potem smo lahko samo še držali pesti in šli na zbor za prostovoljce, kjer nam je bilo dodeljeno delovno mesto in navodila. Že predhodno smo bili obveščeni, da bomo delali v ciljni areni. Otroci so najbolj uživali, ko so lahko vsem velikim ljudem, ki so uspeli uspešno zaključiti tak obsežen triatlon, podajali vodo. Prigarali smo si tudi nekaj žuljev na rokah, medtem ko smo odpirali plastenke vod. Sama se bila najbolj vesela, ker sem lahko medalje za uspešno končanje Ironmana 70.3 v Kopru podelila tudi svojim najdražjim kolegom in sorodnikom. 🙂 Naše zadolžitve so vključevale tudi odstranjevanje čipov, ki so bili oviti okoli gležnjev – lahko rečem, da sem naredila najmanj nekaj 100 počepov in predklonov in imam danes musklfibr kot tisti, ki so tekmovali J Po sedmih urah tekmovanja je dež pregnal večino navijačev in tekmovalcev, zato smo prostovoljci poskrbeli tudi za navijaško vzdušje za zadnje tekmovalce, ki so pritekli v cilj s svojimi poslednjimi močmi.

Na koncu dneva sem bila vsekakor bolj utrujena kot sem pričakovala. Spremljanje in sodelovanje na takem dogodku, polnem emocij mi bo ostalo v zelo lepem in posebnem spominu.”

Špela Meh

Vir fotografij: Prijavim.se in osebni arhivi tekmovalcev